Oltarji

Z izrazom oltar mislimo samo na oltarne nastavke in ne antependije, ki so njihov sestavni del. Antependiji so lahko slike (platno ali les) oziroma (poslikani) reliefi.

Oltarne nastavke, ki so v prvotni liturgični funkciji, obravnavamo kot sakralne objekte in so del kulturne dediščine.

1. Ohranjanje kulturne dediščine

Oltarji so pomemben del kulturne dediščine nekega naroda in širše regije. Predstavljajo tudi delež v tvornosti civilizacije, ki ji pripadajo. Tudi sakralni dediščini. Hkrati so del svetovne kulturne dediščine.

2. Kulturni in zgodovinski pomen

Oltarji iz različnih dob pričajo o umetniških slogih, različnih avtorjih, delavnicah, o tehnikah in tehnologijah, celo rokodelskih veščinah. Pripovedujejo o verskem in socialnem okolju, v katerem so ustvarjani. Neustrezni ali neprofesionalni posegi lahko uničijo dragoceno zgodovinsko pričevalnost.

3. Umetnostni in verski pomen

Oltarji so neponovljive umetniške stvaritve iz določenega časovnega obdobja in določenega okolja. Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje oltarjev za prihodnje rodove ohranjajo njihovo estetsko, vsebinsko in tehnično tehnološko sporočilnost (bogate rezbarije, slikarske dopolnitve, pozlate). Hkrati so pomemben del verskega življenja.

4. Izobraževalni pomen

Oltarji so pomembno gradivo za proučevanje likovne tvornosti določene dobe, posameznih ustvarjalcev ter uporabljenih tehnik in tehnologij. Pomembni so predvsem za študente konservatorstva in konservatorstva-restavratorstva, zgodovine, a tudi ostale družboslovce in naravoslovce.

5. Turistični oziroma gospodarski pomen

Konservirani, restavrirani ali rekonstruirani oltarji so pomemben gospodarski dejavnik na področju turistične dejavnosti, kot gospodarske panoge, pomembne za lokalno skupnost, saj privlačijo turiste tudi zaradi sakralne sporočilnosti.

6. Ogroženost oltarjev, zaščita pred propadanjem

Oltarji so neredko izpostavljeni agresivnim vplivom okolja. Najsi gre za lesene polikromirane/nepolikromirane ali kamnite in iz drugih gradiv ustvarjene polikromirane/nepolikromirane oltarje. Ogrožajo jih vplivi iz okolja (vlaga, svetloba, prašne in druge usedline na povrhnjici, eflorescenca topnih soli iz kamnin, biološki dejavniki). Izpostavljeni so mehanskim in kemičnim poškodbam. Zato je za njihovo vzdrževanje in varovanje nujna redna strokovna skrb.

Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje oltarjev so zahtevna strokovna interdisciplinarna dela. Ob konservatorjih-restavratorjih ter odgovornih konservatorjih so v ta proces vključeni mnogi strokovnjaki z družboslovnega in naravoslovnega področja ter naročniki/lastniki/imetniki. Delo je pogosto izvajano v več fazah. Vedno se stremi k minimalnemu poseganju v originalno stvaritev, upoštevajo se še načela reverzibilnosti in kompatibilnosti rabe materialov in postopkov.

Namen posega je ohraniti oltar za prihodnje rodove v čimbolj avtentičnem stanju. S strokovnim konserviranjem, restavriranjem ali rekonstruiranjem oltarjev za zanamce ohranjamo njihov neokrnjeni umetnostni, zgodovinski in duhovni pomen.

Potek konserviranja, restavriranja ali rekonstruiranja oltarjev

1. Dokumentiranje in raziskave/analize

• Pregled stanja oltarja: podroben osnovni/vizualni pregled (stanje lesa ali kamnin, štukatur), trdnost konstrukcije, črvojednost, drobljenje, luščenje, pulverizacija in odpadanje polikromacije, morebitne prejšnje intervencije, mehanske in druge poškodbe (manjkajoči deli), eflorescenca ali rekristalizacija topnih soli pri kamninah, neustrezne prejšnje intervencije (predelave, preslikav). Hkratno dokumentiranje (zapiski, fotografije).
• Raziskava obstoječih dokumentarnih gradiv: zbiranje in proučevanje arhivskih zapisov o morebitnih prejšnjih posegih, proučevanje starih fotografij.
• Materialne raziskave: zaradi analiz odvzem vzorcev lesa/kamnin/drugih gradiv, polikromacije (pigmenti, veziva).

2. Konservatorski-restavratorski projekt

• Načrtovanje in izvedba posega potekata v sodelovanju z odgovorno strokovno službo (Zavod za varstvo kulturne dediščine) in naročniki/lastniki/imetniki.
• Priprava konservatorskega-restavratorskega projekta: na podlagi opravljenih raziskav in analiz v pripravljalnem obdobju se določi potrebne restavratorske postopke, njihov obseg, opredeli se faznost izvedbe načrtovanih postopkov ter predvidi ustrezne materiale. Med izvedbo načrtovanih postopkov pogosto pride do novih najdb, ki lahko dopolnijo ali spremenijo potek del. Izdela se ocena vrednosti načrtovanega posega.
• Končni cilj je ohranitev pristnosti oltarjev, izboljšanje stanja, ohranitev njihove kulturnozgodovinske pričevalnosti in ne ustvarjanje nove podobe.
  

  3. Odstranjevanje sekundarnih nanosov s površine oltarjev

• Odstranjevanje nabranih sedimentov (umazanija, prah, pajčevine, eflorescence topnih soli, rekristalizirane topne soli (kamniti oltarji), biološke obloge, saje, maščobni ostanki, morebitne dodelave v preteklosti) poteka skrbno, brez agresivnih postopkov ali sredstev mehansko (z mehkimi čopiči, nežnim sesanjem, s skalpeli, z mikroorodjem) ali neagresivnimi mešanicami topil ali gelov, encimov. Odstrani se neustrezne pretekle interventne dodatke (neustrezne dopolnitve manjkajočih delov, neustrezne retuše, rekonstrukcije).
• Nujno je sprotno preventivno utrjevanje labilnih struktur.

4. Izboljšave

• Ustavitev procesov propadanja (ureditev prezračevanja prostora, odstranjevanje topnih soli, preprečitev zamakanj nad oltarji).
• Konsolidacija konstrukcije, odstopajočih plasti polikromacije.
• Dezinsekcija.

5. Obdelava poškodb oltarja

Les, kamnine: odstranjevanje morebitnih neustreznih struktur, utrjevanja, dopolnitve poškodovanih ali manjkajočih delov s kompatibilnimi gradivi (avtentični materiali ali ustrezni substituti).

6. Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje polikromacij

• Konsolidacija luskastih, pulveriziranih delov polikromacije.
• Na podlagi raziskav se določita način in obseg reintegracije poškodovanih in/ali uničenih delov lesenih/kamnitih ali drugih struktur ter polikromacije. Upošteva se rezultate raziskav in analiz ter pomoč analogij s sorodnimi objekti.
• Pri delu se praviloma uporabljajo avtentična gradiva ali ustrezni substituti.

7. Zaščita in vzdrževanje

• Zaključne zaščitne plasti/nanose se izvede na primeren način (premazi, oprhi).
• Vzdrževanje mora biti strokovno, redno in ne agresivno. Tako se izognemo novim obsežnim konservatorsko-restavratorskim postopkom ter z njimi povezanimi nepotrebnimi stroški.

8. Dokumentiranje postopkov

Celoten poseg se dokumentira s fotografijami, skicami, z risbami (barvnimi), študijami, sodobnimi tehnikami in zapisi o postopkih ter uporabljenih materialih.