Arheologija

Pomen ohranjanja tovrstne kulturne dediščine

Konserviranje arheoloških ostalin je pomembno iz več razlogov. Z različnimi konservatorsko-restavratorskimi postopki najdbam podaljšamo življenjsko dobo ter jih postavimo na ogled vsem, ki jih take stvari zanimajo.

Kaj je arheološka ostalina?

»Arheološke ostaline so vse stvari in vsakršne sledi človekovega delovanja iz preteklih obdobij na površju, v zemlji in vodi. Njihova ohranitev in preučevanje prispevata k odkrivanju zgodovinskega razvoja človeštva in njegove povezanosti z naravnim okoljem. Glavni vir informacij sta arheološko raziskovanje ali odkritja, za katere je mogoče domnevati, da so pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let in imajo lastnosti kulturne dediščine.«

Vir: https://arheoportal.si/arheologija/arheoloske-ostaline/

Arheološke najdbe so neprecenljiv del kulturne dediščine človeštva. Predstavljajo materialne sledi preteklih civilizacij, kultur ter njihovih načinov življenja in verovanj.

Namen konservatorsko-restavratorskih posegov:

• zaščita ostalin pred propadom zaradi naravnih ali
• človeških vplivov,
• ohranjanje identitete,
• ohranjanje zgodovinskega spomina,
• spoštovanje do preteklih in prihodnjih generacij.

  

Znanstvena vrednost:

• arheološke najdbe vsebujejo informacije, ki jih lahko uporabimo pri znanstvenem raziskovanju,
• omogočajo nam rekonstrukcijo različnih zgodovinskih dogodkov,
• spoznamo lahko, katere materiale so uporabljali v posameznih obdobjih,
• poskušamo razumeti razvoj in delovanje tedanje družbe,
• z raziskovanjem zbiramo podatke, ki bodo služili pri nadaljnjem delu prihodnjih generacij raziskovalcev; ti bodo morda imeli drugačna orodja in naprednejše metode dela.

Izobraževalna in muzejska vrednost:

• prikaz zgodovine širši javnosti v muzejih in na občasnih razstavah,
• izobraževanje mladih in informiranje širše družbe o arheologiji,
• spodbujanje kulturne zavesti,
• spodbujanje spoštovanja do dediščine.

Turizem in razvoj lokalnega okolja

Ohranjanje arheoloških najdb in njihov prikaz in situ ali v muzejih ter galerijah nedvomno pomembno prispevata k razvoju kulturnega turizma, s tem pa sta neločljivo povezana tudi gospodarski razvoj ter promocija kraja, regije in tudi države.

Konserviranje in restavriranje

Konservatorsko-restavratorski postopki na arheoloških ostalinah potekajo večinoma in situ.
To pomeni, da vsa dela in vsi procesi ohranjanja potekajo na lokaciji, kjer so bile arheološke ostaline najdene. Te ostaline so predvsem zidovi, tlaki, mozaiki, freske in ostali sorodni elementi.

Naštejmo nekaj osnovnih postopkov:

1. Dokumentiranje in pregled stanja:

• natančna izmera najdbe pred posegom,
• fotografiranje,
• 3D skeniranje,
• izrisi poškodb,
• opis poškodb (količina in tip poškodbe),
• analiza materialov, ki so uporabljeni (kamen, opeka, omet, les, kovina),
• ugotavljanje vzrokov propadanja (vlaga, soli, biološki dejavniki, mehanske poškodbe).

2. Konserviranje

• Določitev materialov, ki jih nameravamo uporabiti pri konservatorsko-restavratorskih postopkih.
• Konzultacije z odgovorno strokovno službo, arheologi in s strokovnjaki ostalih strok o ciljih, ki jih želimo doseči.
• Statični pregled ostalin.
• Odstranjevanje vegetacije in tujkov, čiščenje površin z nežnimi metodami (mehansko, z vodo, tudi kemično, če je potrebno).

3. Izdelava ustrezne zaščitne konstrukcije

Tako za najdbe, ki se nahajajo v objektih (gradovi, cerkve), kot tiste zunaj njih moramo najti ustrezne rešitve, ki bodo po opravljenih konservatorsko-restavratorskih postopkih arheološke ostanke zaščitile pred nadaljnjim propadanjem. Rešitve so seveda odvisne od vsakega primera posebej. Lahko gre samo za nadstreške ali zasteklitve, lahko pa se zgradijo večji objekti ali pohodne zastekljene površine.

4. Varovanje in zaščita

• Po opravljenem posegu sta izredno pomembna skrb za varovanje in redno strokovno vzdrževanje arheoloških ostalin. Zagotavljati je treba ustrezno vlago in temperaturo ter prostore, v katerih se ostaline nahajajo, prezračevati. Treba je namestiti ustrezne inštrumente.
• Če je mogoče, naj bodo taki, ki hkrati beležijo rezultate meritev, saj lahko ob monitoringu ugotovimo morebitna odstopanja in ustrezno ukrepamo.
• Pomembna je tudi fizična ločitev ostalin od obiskovalcev, kar lahko naredimo z zasteklitvijo, označenimi potmi ali kako drugače, da se s tem preprečita stik ali celo hoja po ostalinah.

Tovrstni posegi vsekakor zahtevajo resen premislek. Opredeliti moramo namen ohranjanja in način, kako naj bodo ostaline prezentirane. Primarni namen je vedno čim manj poseganja v najdbe. Predvsem je pomembno, da se jih po posegih zaščiti pred vremenskimi vplivi, fizičnimi stiki, velikimi temperaturnimi nihanji, (pre)močno svetlobno, nujno je ustrezno vlaženje – zagotoviti moramo torej ustrezne pogoje, ki bodo preprečevali nadaljnje propadanje.

Le s strokovnim pristopom ter ustreznimi zaščitnimi ukrepi lahko arheološkim ostalinam podaljšamo življenje in jih ohranimo za zanamce.