Historične fasade

Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje historičnih fasad

Historične fasade so nepogrešljivi del kulturne dediščine. Gre za funkcionalne elemente stavbne dediščine, ki so z več vidikov pomembni kot del zgodovine, saj so člen v razvoju arhitekture/stavbarstva z vsemi materialnimi sestavinami (tehnike/tehnologija) in morebitnimi likovnimi elementi.

Zato sta njihov obstoj in ohranjevanje (konserviranje, restavriranje, rekonstruiranje) pomembna za arhitekturo/stavbarstvo, razvoj restavratorske stroke, prevrednotenje tržne vrednosti historičnih objektov, vključevanje gospodarstva in prevrednotenje okolja historičnih stavb ali historičnih stavbnih jeder.

1. Ohranjanje kulturne dediščine

Historične fasade so izjemno pomembni zgodovinski pomniki, ki ohranjajo pričevanja o bivalni kulturi naših prednikov, o razvoju arhitekture in stavbarstva ter likovni tvornosti preteklih dob.

Z neposrednim poseganjem (konserviranjem, restavriranjem, rekonstruiranjem) v ogrožene historične fasade poskrbimo za ohranjanje:

• kulturnozgodovinskega sosledja in razvoj historičnih fasad,
• zgodovinski značaj mest in krajev v ruralnem okolju,
• dvig zavedanja o pomenu ohranjanja historičnih fasad za identiteto lokalnega okolja.

2. Estetska in arhitekturna vrednost

Historične stavbe so pogosto vir pomembnih likovnih vsebin (štukature, stenske poslikave) ter rabe materialov in tehnik/tehnologij, ki danes niso več v rabi.

S konserviranjem, restavriranjem, rekonstruiranjem se ohranja estetska vrednost mestnih
in vaških historičnih jeder.

S konserviranjem, restavriranjem, rekonstruiranjem historičnih fasad ohranjamo pričevalnost teh elementov v urbanem in ruralnem okolju oziroma preprečujemo njihovo degradacijo ter ohranjamo arhitekturno pričevalnost v okolju.

3. Povečanje vrednosti za turistično gospodarstvo

Strokovno obdelane oziroma ohranjene historične fasade so večja vaba za turiste. So nepogrešljivi prispevek k prepoznavnosti mest in vasi s historičnimi jedri (Radovljica, Ptuj, Ljubljana, Škofja Loka, Piran, Tržič …).

Turizem pozitivno vpliva na razvoj lokalnega gospodarstva (delovna mesta) ter izboljšanje življenja v teh okoljih.

4. Ekološki in trajnostni vidik

S konserviranjem, restavriranjem, rekonstruiranjem historičnih fasad izboljšujemo hkrati tudi stanje historičnih stavb (statične izboljšave, izolacije), podaljšujemo jim obstoj, kar je okolju gotovo prijaznejše od rušenja in gradnje novih stavb, saj s takimi posegi izgubimo pomembne kulturnozgodovinske pomnike.

Ohranjanje uporabljenih historičnih gradiv pomembno zmanjša potrebe po rabi dragocenih surovin.

5. Pravna in družbena odgovornost

Že ustava in iz nje izhajajoči zakoni ter drugi pravni akti varujejo historične fasade in s tem tudi stavbe kot nepogrešljivi del kulturne dediščine.

V skladu z zakonodajnimi akti so lastniki prvi dolžni skrbeti za ohranjanje varovanih kulturnozgodovinskih objektov.

V primeru pravno varovanih kulturnozgodovinskih objektov gre za objekte javnega pomena, zato je lastnik upravičen do lokalnega ali državnega sofinanciranja konserviranja, restavriranja ali rekonstruiranja tovrstnih objektov.

6. Funkcionalna nadgradnja

S strokovnim restavratorskim posegom se izboljša ter podaljša življenjska doba stavbe in tudi počutje uporabnikov teh historičnih stavb.

7. Povečanje vrednosti nepremičnine

Strokovno prenovljena (konservirana, restavrirana ali rekonstruirana) historična stavba ni le estetsko privlačnejša, temveč hkrati:

• občutno prevrednoti (poveča) tržno vrednost stavbe,
• postane privlačnejša za turiste ali morebitne nove stanovalce,
• bolj upravičena za pridobitev evropskih ali lokalnih/državnih sredstev.

Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje historične fasade

Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje historične fasade so zelo občutljivi in zahtevni procesi, ki združujejo več humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih strok. Pri teh projektih sodelujejo konservatorji (umetnostni zgodovinarji, arhitekti, etnologi) v vlogi odgovorne strokovne službe, v sodelovanju z gradbeniki, s konservatorji-restavratorji ter z naravoslovci (kemiki, fiziki, biologi) in drugimi strokovnjaki (računalničarji).

Poseg mora biti izveden strokovno in v skladu s konservatorskimi smernicami, saj neustrezni ali napačni posegi lahko povzročijo nepopravljivo škodo. Poseg je seštevek metodološko usklajenih korakov. Vodi ga usposobljen konservator-restavrator, v sodelovanju s strokovno
usposobljenimi izvajalci specifičnih postopkov. Če je le mogoče, se upošteva kompatibilnost novih materialov z ohranjenimi originalnimi sestavinami.

Stremi se k izvedbi najnujnejših postopkov, ki zagotavljajo trajnost originalnih struktur ter povrnitev oziroma dopolnitev prvotnih, zlasti likovnih elementov. Temu cilju sledimo tako, da upoštevamo metodološko strukturo poseganja v te fasade.

1. Dokumentiranje in raziskave/analize

Pregled stanja fasade: podroben osnovni/vizualni pregled fasade (razpoke, luščenje in odpadanje ometa, poškodbe kamna, luščenje, odpadanje in pulverizacija barvne plasti), s hkratnim dokumentiranjem (zapisi, fotografije).

Raziskava obstoječih dokumentarnih gradiv: zbiranje in proučevanje arhivskih načrtov, starih fotografij, morebitnih zapisov o preteklih posegih …

Materialne raziskave: zaradi analiz odvzem vzorcev ometov, barvnih plasti (pigmenti, veziva), kamnin.

Gradbena analiza stanja historičnega objekta: statika (temelji, konstrukcija).

2. Konservatorski-restavratorski projekt

Načrtovanje in izvedba posega potekata v sodelovanju z odgovorno strokovno službo (Zavod za varstvo kulturne dediščine).

Priprava konservatorskega-restavratorskega projekta: na podlagi opravljenih raziskav in analiz v pripravljalnem obdobju se določi potrebne restavratorske postopke, njihov obseg, opredeli se faznost izvedbe načrtovanih postopkov ter predvidi ustrezne materiale.

Velikokrat se zgodi, da pride med izvedbo načrtovanih postopkov do novih najdb, ki lahko dopolnijo ali spremenijo potek del. Izdela se ocena vrednosti načrtovanega posega.

Končni cilj je ohranitev pristnosti historične fasade, njene kulturnozgodovinske pričevalnosti in ne ustvarjanje nove podobe.

3. Odstranjevanje sekundarnih nanosov s fasadne površine

Odstranjevanje nabranih sedimentov (umazanija, prah, pajčevine, topne soli, dodelave v preteklosti) poteka skrbno, brez agresivnih postopkov ali sredstev mehansko (z mehkimi čopiči, nežnim sesanjem, z vodo ali s paro) ali z neagresivnimi mešanicami topil. Uporabi se tudi neagresivni postopek peskanja z rabo ustreznih materialov.
Nujno je sprotno preventivno utrjevanje labilnih struktur.

4. Obdelava poškodb

Preventiva pred gradbenimi posegi. Zapolnjevanje razpok zaradi varovanja površine fasade pred izlivi (gradbenih) injektirnih mas. Monitoring konservatorja-restavratorja je med izvajanjem določenih gradbenih postopkov obvezen.

• Kamnite površine: če je potrebno, se izvaja ekstrakcija topnih soli iz kamnitih struktur, utrjevanje labilnih struktur (utrjevalna sredstva, injektiranje razpok) ter nadomestitev manjkajočih/uničenih delov z enakim materialom.
• Ometi: odstranjevanje morebitnih cementnih in drugih neustreznih struktur, izdelava ometov, skladno z ugotovljenimi originalnimi strukturami (kompatibilnost z ohranjenimi deli). Praviloma so to apnena veziva.
• Kovinski deli: sanacija korodiranih delov, po potrebi rekonstrukcija močno poškodovanih ali uničenih delov.

5. Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje barvnih plasti

Na podlagi stratigrafske raziskave (sondiranje) se določi izvirne barvne tone za posamezne fasadne elemente.

Pri posegih v historične fasade se praviloma uporabljajo apnene ali silikatne barve, ki zagotavljajo paropropustnost. Sintetične barvne nanose se odsvetuje, ker zatesnijo površino.

Posebna pozornost je namenjena dekorativnim fasadnim elementom (štukature, stenske poslikave …). Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje teh struktur se izvaja na podlagi najdb originalnih sestavin, izjemoma na podlagi analogije s sorodnimi objekti. 

6. Zaščita in vzdrževanje

Zaključne zaščitne plasti/nanose se izvede tam, kjer je to primerno (npr. vodoodbojni, paroprepustni premazi).

Vzdrževanje mora biti strokovno, redno in ne agresivno – tako se izognemo novim, obsežnim konservatorsko-restavratorskim postopkom ter z njimi povezanimi nepotrebnimi stroški.

Kakovostno in strokovno obnovljena historična fasada je lastniku lahko v veselje in ponos!