Stenske slike

Konserviranje, restavriranje ali rekonstrukcije stenskih slik

Pod pojmom stenske slike razumemo vse oblike poslikav sten in stropov – tako dekorativne kot figuralne kompozicije v različnih stenskih tehnikah. Pogosto se za celoten sklop stenskih slik uporablja izraz freske.

Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje stenskih slik je pomembno iz več vidikov, je nepogrešljiv del kulturne dediščine, pomemben del likovne tvornosti ter pomemben del zgodovine in okolja, kjer so ustvarjene.

1. Ohranjanje kulturne dediščine

Stenske slike so pomemben del identitete naroda, širše regije. Predstavljajo tudi delež v tvornosti civilizacije, kateri pripadajo. Še več, so del svetovne kulturne dediščine.

2. Umetnostni pomen

Stenske slike so neponovljive umetniške stvaritve iz določenega časovnega obdobja in določenega okolja. Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje za prihodnje rodove ohranjajo njihovo estetsko, vsebinsko in tehnično tehnološko sporočilnost.

3. Zgodovinski pomen

Stenske slike so pomemben del verskih, mitoloških ter vsakdanjih motivov, zgodovinskih osebnosti in dogodkov, dostikrat vezanih na vsakdanje življenje iz časa njihovega ustvarjanja. So pomembna informacija pri preučevanju preteklosti, zato je nujno, da jih kot materialen dokaz ohranimo za prihodnje rodove.

4. Izobraževalni pomen

Stenske slike so pomembno gradivo za proučevanje likovne tvornosti določene dobe, posameznih ustvarjalcev ter uporabljenih tehnik in tehnologij. Pomembne so zlasti za študente konservatorstva in konservatorstva-restavratorstva, zgodovine ter tudi tiste s področja družboslovja in naravoslovja.

5. Turistični oziroma gospodarski pomen

Konservirane, restavrirane ali rekonstruirane stenske slike so pomemben gospodarski dejavnik na področju turistične dejavnosti, gospodarske panoge, ki je pomembna za lokalno skupnost.

6. Ogroženost stenskih slik

Stenske slike so neredko izpostavljene agresivnim vplivom okolja. Ogrožajo jih vlaga, svetloba, prašne in druge usedline na povrhnjici, eflorescenca topnih soli in biološki dejavniki. Izpostavljene so mehanskim in kemičnim poškodbam, zato je redna strokovna skrb za njihovo vzdrževanje ter varovanje nujna.

Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje stenskih slik so zahtevna strokovna interdisciplinarna dela. Ob konservatorjih-restavratorjih so v ta proces vključeni mnogi strokovnjaki z družboslovnega in naravoslovnega področja.

Delo se pogosto izvaja v več fazah. Vedno se prizadeva za minimalna poseganja v originalno stvaritev, upoštevajo pa se še načela reverzibilnosti in kompatibilnosti rabe materialov in postopkov.

Potek konserviranja, restavriranja ali rekonstruiranja stenskih slik

1. Dokumentiranje in raziskave/analize

• Pregled stanja stenskih slik: podroben osnovni/vizualni pregled (globinske in drobne razpoke, podmehurjenost ometov, luščenje, pulverizacija, inkrustacije, odpadanje barvne plasti), morebitne prejšnje intervencije. Hkratno dokumentiranje (zapisi, fotografije).
• Raziskava obstoječih dokumentarnih gradiv: zbiranje in proučevanje arhivskih zapisov o morebitnih preteklih posegih, proučevanje starih fotografij.
• Materialne raziskave: zaradi analiz odvzem vzorcev ometov, barvnih plasti (pigmenti, veziva), kamnin.
• Gradbena analiza stanja poslikanega objekta: statika (temelji, konstrukcija, zamakanja).

2. Konservatorski-restavratorski projekt

• Načrtovanje in izvedba posega potekata v sodelovanju z odgovorno strokovno službo (Zavod za varstvo kulturne dediščine).
• Priprava konservatorskega-restavratorskega projekta: na podlagi opravljenih raziskav in analiz v pripravljalnem obdobju se določi potrebne restavratorske postopke, njihov obseg, opredeli se faznost izvedbe načrtovanih postopkov ter predvidi ustrezne materiale. Med izvedbo načrtovanih postopkov pride pogosto do novih najdb, ki lahko dopolnijo ali spremenijo potek del. Izdela se ocena vrednosti načrtovanega posega.
• Končni cilj je ohranitev pristnosti stenskih slik, njihove kulturnozgodovinske pričevalnosti in ne ustvarjanje nove podobe.

3. Odstranjevanje sekundarnih nanosov s površine stenskih slik

• Odstranjevanje nabranih sedimentov (umazanija, prah, pajčevine, eflorescence topnih soli, rekristalizirane topne soli, biološke obloge, saje, maščobni ostanki, morebitne dodelave v preteklosti) poteka skrbno, brez agresivnih postopkov ali sredstev mehansko (z mehkimi čopiči, nežnim sesanjem, mehkimi radirkami, s skalpeli, z mikroorodji) ali z neagresivnimi mešanicami topil ali gelov, encimov. Odstrani se neustrezne pretekle interventne dodatke (ometi, retuše, rekonstrukcije).
• Nujno je sprotno preventivno utrjevanje labilnih struktur.

  

4. Izboljšave

• Ustavitev procesov propadanja (ureditev prezračevanja prostora, odstranjevanje topnih soli, izdelava notranjih/zunanjih kinet, ureditev strehe).
• Konsolidacija odstopajočih plasti ometa in barvne plasti (injiciranje primernih lepil ali apnenih malt).

5. Obdelava poškodb in praznih površin znotraj stenskih slik

• Preventiva pred gradbenimi posegi. Zapolnjevanje razpok zaradi varovanja površine stenskih slik pred izlivi (gradbenih) injektirnih mas. Obvezen je monitoring konservatorja-restavratorja med izvajanjem določenih gradbenih postopkov.
• Ometi: odstranjevanje morebitnih cementnih in drugih neustreznih struktur, izdelava ometov/kitov, skladno z ugotovljenimi originalnimi strukturami (kompatibilnost z ohranjenimi deli). Kitanje/plombiranje, praviloma z apnenimi vezivi.
• Mikroinjektiranje: priprava ustreznih mešanic za mikroinjektiranje. Faznost mikroinjektiranja (preventivno, finalno).
• Dekorativni ometi: priprava ustreznih dekorativnih ometov za zapolnjevanje praznin (uničene površine stenskih slik znotraj njih).

6. Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje barvnih plasti

• Konsolidacija luskastih, pulveriziranih barvnih plasti.
• Na podlagi raziskav se določita način in obseg reintegracije poškodovanih in/ali uničenih delov izvirne barvne plasti. Pri tem se upošteva rezultate raziskav in analiz ter pomoč analogij s sorodnimi objekti.
• Pri delu se praviloma uporabljajo apnene ali silikatne barve, ki zagotavljajo paropropustnost. Sintetične barvne nanose se odsvetuje, saj ob neustrezni rabi lahko zatesnijo površino stenskih slik.

7. Zaščita in vzdrževanje

• Zaključne zaščitne plasti/nanose se izvede tam, kjer je to primerno (npr. vodoodbojni, paroprepustni premazi, oprhi).
• Vzdrževanje mora biti strokovno, redno in ne agresivno – s tem se izognemo novim obsežnim konservatorsko-restavratorskim postopkom ter z njimi povezanimi nepotrebnimi stroški.

  

8. Dokumentiranje postopkov

Celoten poseg se dokumentira s fotografijami, skicami, risbami, (barvnimi) študijami in zapisi o postopkih ter uporabljenih materialih.