Kipi

Pod pojmom kipi razumemo vrsto samostojnih kiparskih del v lesu, kamnu, kovini, mavcu, glini, keramiki, vosku, sintetičnih materialih … Nekoč so bili lahko del večjih celot (npr. oltarjev). Praviloma jih hranijo v varovanih prostorih, z bolj ali manj ustrezno klimo, poznamo pa vrsto samostojnih kipov, ki so na prostem izpostavljeni vsem klimatskim nevšečnostim.

Konserviranje, restavriranje ali rekonstrukcije kipov

Kipi so kot vsa likovna dela pomemben del kulturne dediščine, imajo kulturno, zgodovinsko in umetniško vrednost. Zato, da bi jim izboljšali stanje ali povrnili nekdanji videz, jih konserviramo, restavriramo ali rekonstruiramo. Poskrbimo tudi za izboljšanje okolja, v katerem so hranjeni/prezentirani.

1. Ohranjanje kulturne dediščine

Kipi so pomembne priče umetnosti, zgodovine in družbenega okolja, v katerem so bili ustvarjeni. Če jih zanemarimo, ne poskrbimo za njihovo konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje, jih dolgoročno obsodimo na propad.

2. Ogroženost kipov, zaščita pred propadanjem

Kipi so pogosto izpostavljeni neugodnim vremenskim razmeram, onesnaženju. Podvrženi so mehanskim in (bio)kemičnim vplivom ter poškodbam, kar ogroža njihov obstanek. V mnogih primerih ne zadoščajo zgolj konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje, kar jim sicer zagotavlja nadaljnje življenje.

Nujna sta tudi ustrezno varovanje in strokovno vzdrževanje tistih kipov, ki so izpostavljeni agresivnemu okolju.

3. Umetnostni pomen

S konserviranjem, restavriranjem ali rekonstruiranjem izboljšamo estetski videz kipom, ki so skozi čas izgubili del avtentičnosti. Umetnina zopet zaživi v vsej svoji lepoti, kar je pomembno za vsakega človeka, ki uživa v lepoti teh likovnih stvaritev, prezentiranih v galerijah in muzejih, zasebnih prostorih ali na prostem. Ohranjajo se tudi estetska, vsebinska in tehnično-tehnološka sporočilnost za prihodnje rodove uživalcev in raziskovalcev umetnosti.

4. Izobraževalni pomen

Kipi so pomembni za proučevanje likovne tvornosti določene dobe, posameznih ustvarjalcev ter uporabljenih tehnik in tehnologij. Pomembni so zlasti za študente konservatorstva in konservatorstva-restavratorstva, zgodovine, a tudi ostale družboslovce in naravoslovce.

Omogočajo, da se prihodnje generacije učijo kiparstva iz originalnih stvaritev in ne le iz dokumentarnega/arhivskega gradiva.

5. Turistični oziroma gospodarski pomen

Konservirani, restavrirani ali rekonstruirani kipi so pomemben gospodarski dejavnik na področju turistične dejavnosti, kot gospodarske panoge, pomembne za lokalno skupnost, privlačijo turiste, saj so mnogi povezani z zgodovino krajev ali držav/narodov. Z njihovo obnovo ohranjamo kolektivni spomin in pripadnost.

Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje kipov so zahtevna strokovna interdisciplinarna dela. Ob konservatorjih-restavratorjih ter odgovornih konservatorjih so v ta proces vključeni mnogi strokovnjaki z družboslovnega in naravoslovnega področja ter naročniki/lastniki/imetniki. Delo je pogosto izvajano v več fazah. Vedno se stremi k minimalnemu poseganju v originalno stvaritev, upoštevajo se še načela reverzibilnosti in kompatibilnosti rabe materialov in postopkov.

Namen posega je ohraniti kipe za prihodnje rodove v čimbolj avtentičnem stanju. S strokovnim konserviranjem, restavriranjem ali rekonstruiranjem za zanamce ohranjamo njihov neokrnjeni umetnostni, zgodovinski in duhovni pomen.

Potek konserviranja, restavriranja ali rekonstruiranja kipov

1. Dokumentiranje in raziskave/analize

• Pregled stanja oltarja: podroben osnovni/vizualni pregled (stanje lesa ali kamnin, štukatur), trdnost konstrukcije, črvojednost, drobljenje, luščenje, pulverizacija in odpadanje polikromacije, morebitne prejšnje intervencije, mehanske in druge poškodbe (manjkajoči deli), eflorescenca ali rekristalizacija topnih soli pri kamninah, neustrezne prejšnje intervencije (predelave, preslikave). Hkratno dokumentiranje (zapiski, fotografije).
• Raziskava obstoječih dokumentarnih gradiv: zbiranje in proučevanje arhivskih zapisov o morebitnih prejšnjih posegih, proučevanje starih fotografij.
• Materialne raziskave: zaradi analiz odvzem vzorcev lesa/kamnin/drugih gradiv, polikromacije (pigmenti, veziva).

2. Konservatorski-restavratorski projekt

• Načrtovanje in izvedba posega potekata v sodelovanju z odgovorno strokovno službo (Zavod za varstvo kulturne dediščine) in naročniki/lastniki/imetniki.
• Priprava konservatorskega-restavratorskega projekta: na podlagi opravljenih raziskav in analiz se v pripravljalnem obdobju določi potrebne restavratorske postopke, njihov obseg, opredeli se faznost izvedbe načrtovanih postopkov ter predvidi ustrezne materiale. Med izvedbo načrtovanih postopkov pogosto pride do novih najdb, ki lahko dopolnijo ali spremenijo potek del. Izdela se ocena vrednosti načrtovanega posega.
• Končni cilj je ohranitev pristnosti kipov, izboljšanje stanja, ohranitev njihove kulturnozgodovinske pričevalnosti in ne ustvarjanje nove podobe. Posebna pozornost je namenjena varovanju in vzdrževanju tistih kipov, ki so na prostem.

3. Odstranjevanje sekundarnih nanosov s površine kipov

• Odstranjevanje nabranih sedimentov (umazanija, prah, pajčevine, eflorescence topnih soli, rekristalizirane topne soli (kamniti oltarji), biološke obloge, saje, maščobni ostanki, morebitne dodelave v preteklosti) poteka skrbno, brez agresivnih postopkov ali sredstev mehansko (z mehkimi čopiči, nežnim sesanjem, s skalpeli, z mikroorodjem) ali z neagresivnimi mešanicami topil ali gelov, encimov. Odstrani se neustrezne pretekle interventne dodatke (neustrezne dopolnitve manjkajočih delov, neustrezne retuše, rekonstrukcije).
• Nujno je sprotno preventivno utrjevanje labilnih struktur.

4. Izboljšave

• Ustavitev procesov propadanja (ureditev prezračevanja prostora, odstranjevanje topnih soli, preprečitev zamakanj), zaščitni ukrepi za kipe na prostem.
• Konsolidacija osnovnega gradiva (nosilec – les, kamen, kovina, odstopajočih plasti morebitne polikromacije.
• Dezinsekcija, dezinfekcija.

5. Obdelava poškodb na kipih

Les, kamnine: odstranjevanje morebitnih neustreznih struktur, utrjevanja, dopolnitve poškodovanih ali manjkajočih delov s kompatibilnimi gradivi (avtentični materiali ali ustrezni substituti).

6. Konserviranje, restavriranje ali rekonstruiranje polikromacij

• Konsolidacija luskastih, pulveriziranih delov polikromacije.
• Na podlagi raziskav se določita način in obseg reintegracije poškodovanih in/ali uničenih delov lesenih/kamnitih ali drugih struktur ter polikromacije. Upoštevajo se rezultati raziskav in analiz, v pomoč so analogije s sorodnimi kipi.
• Pri delu praviloma potrebujemo avtentična gradiva ali ustrezne substitute.

7. Zaščita in vzdrževanje

• Zaključne zaščitne plasti/nanose se izvede na primeren način (premazi, oprhi).
• Posebna pozornost se nameni zaščiti kipov na prostem.
• Vzdrževanje mora biti strokovno, redno in ne agresivno. Tako se izognemo novim obsežnim konservatorsko-restavratorskim postopkom ter z njimi povezanimi nepotrebnimi stroški.

8. Dokumentiranje postopkov

Celoten poseg se dokumentira s fotografijami, skicami, z risbami, (barvnimi) študijami, sodobnimi tehnikami in z zapisi o postopkih ter uporabljenih materialih.